ponedeljek, junij 04, 2007

Ah ta Bergman

Noč je, zadušena in nema. Pa tuli če hočeš. Tišina brez sramu ovija svojo težo čez nemega duha. Počasnega, po tleh se plazečega, vlečoč svojo težo, svojo gmoto v naslednjo težko minuto. Bolje, da ne vem kaj reči.

Da so ustnice mirne, blede in da le luč brezdušno kaže nepremičen par copatov na tleh, proti meni grabečo rastlino in zbledelo rdečo steno. Da je zunaj noč.

Računalnik neumorno šumi, tišina brez zvoka cvrči na tisti nerazložljivi način, ko ne veš, ali ti od ihte piska le v glavi? Se zaganjaš proti zvokom, zahtevajoč življenja, ki ga ni znotraj mesa.

Je res? Le ogenj, suvan sem in tja v vetrovih časa, tleč, izgorevajoč meso nekaj desk in morda kosa papirja. Tako pokončen eno kratko noč, pomenljiv, svetal, in ubit s prihodom dne. Je res? Kdo je kriv?

In oni. Ubogi. Kdo je kriv? Jaz? Naj se še tako zaganjajo, steklene stene vsenaokrog. Nimajo kam, metafizika dna in nekaj zmečkanih bankovcev. Kričeč otrok, motne stene, brezizhodno pehanje, za vratom sedeča skrb.

Kako se rojevajo gube? Kdaj se le izpreže plamen? Mora se. Vsaj žerjavica tli še naprej. Čudno.

Obraz osivi. Opepelni.

Ni komentarjev: