Št(r)ud(el)ij

Kadrovski managment se izgovarja Neeeee, neeeeee, neeeeee jaaaaaaz, ne ne neeeee! Upravljanje s človeškimi viri, izraba gozdnih površin, krizni managment, kolateralne žrtve, planiranje kadrov, strateški plan širitve prodaje, dokončna rešitev.... Jebote birokratofonija!

Poliživot

Želel bi si imeti dve življenji, tak bi se v enem lahko mirne duše ubil in srečno živel naprej v drugem.

Ceneni romantik

Zavijem levo, tudi ta ulica je prazna, razkazuje le sijoč ljubljanski vozni park, od juga do audija. Noč je, in brez neona je Ljubljana osamljena, stavbe so zadušene in kot ovite v malomeščanski sram in spanec. Hrumenje avtomobilskih motorjev je raztrgano, ko ni dela ni življenja. Le osamelci, mimobežna pločevina, ki si želi v garažo in nestrpno ustavlja pred rdečimi lučmi odvečnih semaforjev. Priližam se parku, mimo gre mlad par cenenega imidža, premočan vonj po parfumu se zdi kot parodija sobotne noči. Le ko pade večer se naselijo v park, mladi in dolgočasni, brez starosti se nacejajo s poceni vinom (ker se pač morajo). Čez dan tu topo strmijo klošarji, zvečer niso nič boljši dijaki in študenti, topo razigrani pijejo proti spancu brez sanj in jutranjem mačku. Ta jih bo opomnil, da se imajo baje fino. Pa saj se imajo, ne poznam jih, preziram jih, ne vejo, grem naprej po novi ulici, tu domuje burek in razpadajoča pročelja, zidovi vpijajo svetlobo in krike, utrip motorjev je žalosten, želi si dela in vsebine izložb, vonj po cigaretih se zažira v naoljene lase in rumeni zobovje. Nobenega dima ni, ki bi govoril o trenutku, o poeziji in različnosti. Vsi žvečijo isti burek in nihče ne ve, da jih sovražim, da mi ne dajo tistega nekaj malega. Ne morem se izgubiti, zaradi njih se vseskozi zavedam, filtriram jih skozi prezir do sebe in ne morem le preprosto pozabiti. Preprosto izginiti.
Jaz ne kadim. Pa tudi če bi, odpovedujem se temu, onemu, mnogočemu. Jaz sem storilen. Delam. Za boljši jutri, ki ga nikoli ne bo in ki ubija. Sem mlad. Napet. Postaven. Čaka me bleščeča fasada prihodnosti. Izgubljam se. To nisem jaz. In grem v mesto, morda pozabim pročelje, bleščečo pločevino, nostalgija za nikoli obstoječo poezijo večera in samozavedanja je moja preferenčna izbira. A ne tu. Ne od tebe Ljubljana. Siva Ljubljana, kjer je noč pač le noč.